V tem negotovem času se bliža šola, počitnice in dopusti pa se končujejo. Škof uran se zahvaljuje starejšim.

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

V spominski oddaji Naš gost, ki smo jo pripravili ob smrti nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana ste lahko slišali kako se je spominjal svojega otroštva, kako je v očetovi molitvi prepoznal obstoj Boga in kako ga je mama v hudi stiski že pred rojstvom posvetila Mariji. Na Radijskih počitnicah, v poletju leta 2018, smo pripravili pogovor z njim in v vsaki misli spoznavali njegovo dobrodušnost in iskreno preprostost, ki se ni dala preglasiti častem in pomembnosti. Bil je in ostaja »ljudski škof«, mož, ki je s pesmijo in zaupanjem v Boga prinašal veselje in radost, upanje in vero vsem, ki so se srečali z njim.